ZGODOVINA HIP HOPA

[simona]

Hip Hop - uvod v kratko zgodovino
avtor: Aleš Gorišek


Hip hop je zelo popularen, če ne celo najpopopularnejši kulturni pojav med mladimi. Njegov vpliv čuti in ustvarja nepregledna množica posameznikov in skupin po vsem svetu. Za podroben popis zgodovine DJinga, MCinga, B-Boyinga in grafitanja bi bila potrebna obsežna knjiga. Pred vami je kratek tekst, v katerega sem hotel zajeti čimveč zanimivih podatkov. Črpal sem jih iz vseh medijev, od osebnih pripovedi pripadnikov hip hop kulture, do informacij zbranih in prečiščenih s svetovnega spleta. Nekatere zgodbe so v različnih virih različne, zasluge za dogodke so pripisane različnim ljudem. Mnogo stvari bi bilo še moč dodati in dopolniti. Želim si, da bi ta stran v vas prebudila radovednost in vas navdihnila. Upam, da boste na njej našli dovolj gradiva, da boste vedeli kje začeti, če si boste želeli storiti več. Morda napisati enciklopedijo hip hopa, se seznaniti z umetnostjo risanja grafitov, postati DJ, B-Girl / B-Boy ali MC.

Stara zgodovina

Verjeli ali ne, začetki hip hopa so prav romantični. Že v času Stare Grčije so po deželah potovali rapsodi. Navkljub visoko razviti starogrški kulturi in znanosti je bilo mnogo ljudstva nepismenega. Rapsodi so z ustnim izročilom prenašali zgodbe in nauke iz kraja v kraj in iz roda v rod. Pripovedovali so ode, pravzaprav rapsodije (rhapsody -> rapped odes).
Rap-oda oziroma rapsodija je epska pesem, recitacija ali pa instrumentalna skladba, zelo svobodne oblike, navadno z ljudskimi oziroma njim sorodnimi melodijami. Po nekajstoletnem zatonu je spet postala popularna na koncu 18. stoletja in se v dobi romantike uveljavila kot literarni termin. Zaradi svobodnosti oblike naravnost kliče po improvizaciji. V Stari Grčiji je veljalo: "Nihče ga verza tako na heksametre ne naštima, kot to stori Homer!" Tako lahko Homerja štejemo za prvega moža hip hop industrije, njegovi Iliado in Odisejo pa za prvi uspešnici.

Zgodovina modernega časa

Doba sodobnega hip hopa se je pričela v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Prvi zametki so se pojavili na Jamajki, prava zgodba pa se začne na ulicah New Yorka v Harlemu in Bronxu. Tu so se pretepale in delale škodo razne bande črncev in portoričanov. Mestne oblasti so formirale posebno policijsko enoto imenovano Purple mothers, ki je bila sestavljena iz veteranov Vietnamske vojne. Njihova naloga je bila na vsak način razbiti bande in ustaviti kriminal. Krutost teh policijskih oddelkov je bila strašljiva.
Na ulicah in v parkih so ljudje v istem času pričeli organizirati žurke. Postavili so mali oder za DJa, prinesli zvočnike in vso ferštekarijo priklopili na najbližji javni električni vir. Povabili so še percussioniste - tolkalce (nekoliko okleščeno - bobnarje) in ostale glasbene izvajalce. Partiji so trajali do poznih nočnih ur, oziroma dokler jih ni končala policija.
Ljudje so se sčasoma naveličali nasilja in se vedno raje udeleževali partijev, ki so negativno energijo preusmerili v zabavo. Popularni so postali prvi DJi. Kot pionir vseh slavi Kool Herc. Leta 1967 se je z Jamajke preselil v New York, v Bronx. On je prvi pričel ustvarjati glasbo tako, da je zlil skupaj razne melodične in ritmične odlomke soula, r'n'bja, funka in disca, ter tako ustvarjal breakbeat. Vrtel je Jamesa Browna in ostale izvajalce iz šestdesetih let ter popolnoma neznane komade, sproducirane na Jamajki. Na partije je s seboj vedno privlekel ogromne zvočnike, ki so jim po domače rekli kar herculords. Njihova moč je že v tistih časih zadoščala, da je poslušalec v želodcu začutil glasbo in se premaknil v njenem ritmu. Kool Herc je po mikrofonu vzklikal razna gesla množici: "Lemme hear you say hOOOoooo!" Tudi izraz B-Boy je skoval Kool. Menda B-Boy pomeni "Boy that breaks". Šlo naj bi za mladca iz geta (ne nujno plesalca), ki se zvečer agresiven odpravi od doma, z namenom da bo danes nekaj "zbrejkal". Lahko obraz kakega vrstnika, lahko pa bo brejkal na plesišču. Komercialni viri pa navajajo, da so plesalci na partijih v skladu z brejki v glasbi neprestano skakali v zrak in se spuščali na tla, zato so jim sprva pravili boie oie oings, Kool pa jih je kratko poimenoval B-Boys (B-Girls je izpeljanka za lepši spol).
Takoj za Koolom sta na sceno stopila Grandmaster Flash in Afrika Bambaataa. Slednjega so poimenovali "the godfather of hip hop". Prej je bil član skupine Black Spades. Izvajali so punk rock. Pod vplivom drugih glasbenikov iz različnih obdobij in kultur (afriških, evropskih, japonskih,...) je hip hop formuliral kot nekaj estetskega, kar je s svojo organizacijo Zulu nation ponesel v cel svet. Poleg običajnega "miksanja" je začel na svojih gramofonih izvajati tudi scratching in uporabljati ritem mašino.
Sčasoma so vzklike DJa nadomestili vzkliki moderatorjev, ki so postali MCji. DJ naenkrat ni bil več v središču pozornosti. Novi superstar je postal rapper oziroma MC (za tiste najbolj zagrizene: Eminem je rapper, KRS One je pa MC - zakaj, ugotovite sami). V obdobju old schoola je šlo bolj za osnovnošolske rime, kasneje pa so umetnost razvili pripadniki new schoola, začenši z Run DMC in LL Cool J-em, do vrhunca pa pa sta jo pripeljala Rakim in KRS One (ki je po mnenju mnogih najboljši freestyler vseh časov). Za prvo damo rapa velja Roxanne Shante, najbolj nujno pa se mi zdi da omenim ___________________________! (na črto napiši kogarkoli, da ne bo nepotrebnih zamer).
Od tu naprej gre hip hop na svoj zgodovinski pohod po svetu. V Franciji jazzist MC Solaar prične z rapom, na Japonskem prvi prodre DJ Krush. V Londonu je podobna scena bolj dance in se usmeri v jungle in kasneje drum 'n' bass. Fatboy Slim pa hip hop breakbeat uporabi kot osnovo za svojo dance glasbo.

Filozofija

Hip hop je nastal kot nenameren efekt elektronske kulture. Prelomnica za vse izvajalce glasbe je bil trenutek, ko je bilo glasbo moč posneti in jo kasneje reproducirati brez njihove prisotnosti. Glasbeni amaterji so bili tako prikrajšani za pozornost publike, saj je imel praktično vsak človek svoj radio oziroma gramofon. Kulturni potrošnik je tako raje prisluhnil posnetkom profesionalcev, ki jih je imel pri roki. Hip hop je izkoristil vso to obstoječo tehnologijo in jo uporabil za ustvarjanje glasbe na drugačnem nivoju. Zabrisal je mejo med poslušanjem in ustvarjanjem. Plošče so postale inštrumenti. S pomočjo ritem mašin in samplerjev so se iz posnete glasbe ustvarjali novi zvoki. Brisali in nasnemavali so se deli trakov. Novi umetniki so v glasbi ustvaril montažo, kolaž; podobno kot v slikarstvu Picasso. Kot obliko umetnosti lahko zato hip hop zlahka označimo kot različico punka, vendar pa za razliko od tega, hip hop ni upor, ni zamera proti staremu. Hip hop si staro jemlje kot osnovo (soul, funk, disco). Ne boji se vplivov. Njegova naravna moč raste s tem, da se ne prilagaja publiki. Ne daje publiki tistega kar publika hoče, ampak obdela resnično situacijo tako, kakršna je - mir, agresija, denar, politična situacija, ljubezen. KEEP IT REAL!
Za zaključek naj zapišem simpatično misel Michaela Diamonda (Beastie Boys): "Najvišja hvala, ki jo lahko pokloniš katerikoli zvrsti glasbe - prihaja z obeh strani, punk rocka in hip hopa - je, da ustvarjaš glasbo, ki navdihuje ostale ljudi, da ustvarjajo glasbo, namesto da bi samo sedeli in se prepustili pasivni vlogi publike."